Rodila sem se v četrtek, leta 1989, na Reki, na Hrvaškem. 
Z mojim rojstvom smo postali štiričlanska družina. Na otroštvo imam lepe spomine.
Pomembni osebi v mojem življenju sta bila babica in dedek. Vedno sta mi znala
prisluhniti, posvečala sta mi veliko pozornosti in me naučila, kaj pomeni imeti rad.
 

Na začetku šolanja so me opredelili kot otroka s težavami pri branju, pisanju in
računanju, hkrati pa kot otroka z visoko čustveno inteligenco.
Mogoče sem zato v drugem razredu osnovne šole začela obiskovati center za osebe s posebnimi potrebami, ki je bil v moji soseščini. Rada sem hodila tja in zaposleni so me sprejeli kot najmlajšo prostovoljko.
 
Kot družina smo veliko časa preživeli v naravi. Uživala sem v raziskovanju gozda in opazovanju živali. Kmalu sem odkrila svoj dar za pisanje zgodb, kar je bilo izjemno pomembno, saj sem imela v šoli velike težave z učenjem.
 
Poleti, leta 2004. sem se vpisala na Srednjo zdravstveno šolo na Reki, smer
fizioterapevt. Program mi je ustrezal, saj je obsegal veliko strokovnih predmetov in KONČNO sem bila uspešna. Takrat sem prvič pomislila, da imam morda tudi jaz možnost, da postanem študentka, ne glede na učne težave. V srednji šoli sem imela odlične profesorje, ki so mi pomagali pri izbiri fakultete.
Leta 2008 sem se vpisala na študij specialne in rehabilitacijske pedagogike na
Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Brez znanja slovenskega jezika sem stopila na
povsem novo življenjsko pot, pripravljena na to, da izpitov morda ne bom naredila. 
Pa mi je USPELO!
Študijska leta so bila lepa, ustvarila sem kvalitetna in trdna prijateljstva.
Začela sem neskončno pot dela na sebi. Zaljubila sem se v osebni razvoj in
fascinantne načine preoblikovanja določenih vedenjskih vzorcev.
Moja zavest se je širila, s tem pa tudi želja po tem, kdo želim biti.
 
Leta 2013 sem pisala diplomsko nalogo v afriški državi Malavi, kjer sem živela in
delala tri mesece. Ob vaški šoli so zgradili center za otroke z učnimi težavami. Moja naloga je bila napisati program za prostovoljce, ki bodo tam delali, in pripraviti učno gradivo za otroke.
Zame je to bila čudovita izkušnja! Afrika mi je popolnoma odprla srce in me naučila lekcije iskrene hvaležnosti.
Leta 2014 sem diplomirala, pridobila naziv profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike ter se zaposlila na osnovni šoli s prilagojenim programom.
 
Kot učiteljica sem postala del sistema, ki ga ne podpiram. 
Na začetku mi je bilo težko in zahtevno umestiti svoje ideje in stil poučevanja v
kalupe, v katere se nisem ujemala. Ampak, tam kjer je volja, je tudi pot!

Živim v hiši. 
Dom sestavljava petletni deček Mel in jaz. Družbo nama delajo mački Lin, Oli in
Sreča, psica Aska ter tri prijazne kokoške: Žana, Breza in Mirjana.
Večino prostega časa preživim s sinom. Skupaj kuhava, igrava družabne igre,
kolesariva in jahava. Radi imava potovanja, ker naju povezujejo in notranje bogatijo.
Obožujem pohodništvo, še posebej, ko lahko z vrha vidim jezero. Veliko berem,
največ knjige o naravi, živalih in seveda o otrocih. 
Pišem kratke zgodbe za odrasle in ustvarjam slikanice za najmlajše.
Predavam po šolah in vrtcih, kjer predajam znanje o vzgoji otrok.